Pozabite na vse, kar ste doslej vedeli o tej znamki, pozabite na predsodke. To je avto s katerim je Kia preskočila - kaj stopnico, preskočila je celo stopnišče!

Stinger je namreč gran turismo, prestižno hiter potovalnik v svoji najboljši obliki. Če se vam je dozdevalo, da si pri korejski znamki česa takšnega ne zmorejo in znajo privoščiti, potem je čas, da zajamete sapo in v miru razmislite. Posebno še, če sodite v generacijo, ki je znamko spoznavala v obliki modelov Pride ali Sephia …

Glede na uspehe svojih manjših modelov in rekordno globalno prodajo so odgovorni pri Kii že pred časom spoznali, da je čas za korak, s katerim bi se dokončno znebili predznakov, kot so: preprostost, skromnost, sramežljivost … Stinger v obliki čistokrvnega gran turisma se je zdel kar pravšnji, toda v vsem tem času sem malce dvomil, da jim bo met uspel. Kia pred tem ni imela niti športnega kompaktnika, kaj šele velike športne kupejevske limuzine.

Toda zdaj lahko mirno trdim – stinger je zagotovo prvo presenečenje tega leta!

Zdi se, da je inženirjem iz Koreje (no, kakšen se je učil tudi pri BMW-jevem oddelku M …) vse uspelo narediti prav. Dobro, preden bom pretirano darežljiv s pohvalami, je treba reči, da govorim o najmočnejši in najbolje opremljeni verziji s 3,3-litrskim turbo motorjem in stalnim štirikolesnim pogonom.
Pravzaprav je še največ kie moč najti v notranjosti, pa še tam je moč hitro spoznati, da to pač ni kia, ki ste je vajeni. Vse je na eni ali dveh ravneh višje, obdelava natančnejša, materiali izbrani. Sedi se prijetno nizko, pri čemer je sedež električno pomičen in ponuja celo prilagodljivo bočno oporo, osrednji greben je športno visok, na njem je tudi vrtljivo stikalo za vozne programe, volanski obroč je dovolj visoko, prilagodljiva globina je izrazita. Ergonomija? Za pet. In počutje ravno tako … Ok, pri konkurenčnih modelih je lahko zaslon multimedije večji, stikal je manj, nastavitev je tu in tam več, počiščena armaturna plošča se bo komu zazdela pusta - v osnovi ne manjka nič (res pomembnega). Tudi zadaj z lahkoto sedijo odrasli (višji) osebki – le nizka zadnja klop pomeni, da bo dolga pot s pokrčenimi koleni precej mučna.     

Da ne želi biti cestni huligan, pokaže z zvokom šestvaljnika, ki nikoli, posebej še v zmernih vrtljajih, ni izrazit, kaj šele hrumeč. Kar je skoraj škoda. To pa ne pomeni, da se v tem stroju ne skriva dovolj živahnosti. Že pri nizkih vrtljajih pokaže odločno nrav in potem se z vrtljaji odločnost samo stopnjuje - in to kako! Hkrati ponuja vozniku široko območje uporabnega navora in je vrtenje nad številko 5 pravzaprav nepotrebno. Surova moč sicer ne prestraši voznika, čeprav dobro sune, toda tu ponuja konkurenca še kaj več … Gre pa tudi za obvladljivost in učinkovitost moči, s katero je tudi zaradi pogona in samodejnega menjalnika enostavno shajati.

Osebno me je najbolj navdušil prenos in podvozje, ki ponuja precej več zabavno pobalinskega značaja, kot bi to lahko sklepal po uglajeni podobi. Glede na osnovo zadnjega pogona je štirikolesni pač nadgradnja, ki po potrebi odreja nekaj navora na prednjo os (do 80 odstotkov pa gre lahko na zadnji kolesni par). In kako zelo zabaven in učinkovit je lahko, predvsem na gladki (beli) podlagi sem lahko na srečo poskusil tudi sam. Enostavno pade v zavoj in namesto, da bi prednja os rila proti zunanjemu robu, zadek prijazno zapleše proti robu, potem se postopno spet vključi v ples prednja os in … Pri tem deluje dovolj lahkotno in enostavno, sodeluje pa tudi natančen volanski mehanizem. Podobno je na suhem, ko v bolj vsakodnevnih voznih programih podvozje in motor zagotavljata predvsem oprijem, Sport in Sport + pa postrežeta s tršimi blažilci, odločnim prirastkom navora in predvsem bolj izrazitim zadnjim pogonom. Brez težav je mogoče odlepiti zadnji del stingerja in zdrseti proti naslednjemu zavoju, o nadležnem podkrmarjenju ni govora!

Preizkusite Kia Stinger.

Za ogled originalnega članka, prosimo, kliknite TUKAJ.