Vpadljiva zunanjost, dobro izkoriščena notranjost
Picanto je tipičen predstavnik današnjega Kijinega oblikovanja, ki vozilom na daleč določa pripadnost znamki. Oblika je všečna večini okusov, za črno barvo pa bi se verjetno odločila manjšina, morda s popestritvami, ki smo jih pohvalili pri testih nissana micre in mitsubishija space star. Seveda pa privlačen zunanji videz ne zadošča, če manjka notranja vsebina. V 3,6-metrski dolžini picanta je težko ustvariti prostorno notranjost, vendar trdimo, da je Kii to uspelo.

Notranjost je preprosta in urejena, prav nič utesnjena. Na sredini armaturne plošče izstopa samostoječ zaslon v obliki tablice, ob straneh sta veliki in neobičajno pokončno postavljeni zračni reži. Trda plastika ni videti ceneno, čeprav materiali ne morejo biti dragi. Za lepši videz so s klavirsko črno obdali dele armaturne plošče in vratnih oblog, osvetlili kakšno letev, ročaje vrat in spodnji krak volanskega obroča. Vse to brez kiča in ravno dovolj za okusno popestritev.

Picanto za mestno in primestno uporabo
Čeprav picanto ni ustvarjen za dolga avtocestna potovanja, ponudi v notranjosti več, kot obeta zunanjost. Na testu 4x190 je sicer le 50-odstotno uspešen, kar pomeni, da se meter devetdeset visoka potnika zlahka namestita spredaj, zadaj pa zlahka samo ob pogoju, da spredaj sedeča nista zrasla prek meter petinsedemdeset. Na izlet se torej lahko pelje družina, pri kateri sta otroka zrasla staršem krepko čez glavo.

Za mestno-primestni značaj vozila je odlagalnih površin dovolj, čeprav je zaprt le predal pred sovoznikom. Med sedežema je dovolj prostora za dva telefona, dve pločevinki in plastenko, običajno urejena predala z utoroma sta v sprednjih vratih. Notranjost je serijsko klimatizirana, okna se odpirajo električno, tudi zadnji se povsem pogrezneta v vrata. 255 litrov v prtljažniku je za mestnega malčka dovolj, ker v njem naj ne bi bilo potovalnih kovčkov, seveda pa se da naslonjali položiti in nastane cel kubik velik tovorni prostor.

Občutki? Tiho in bolj trdo.
Če bi rekli, da se picanto okoli ovinkov pelje pikantno, bi malo pretiravali. Drži pa, da se med hitrim zavijanjem dobro znajde. To smo preverili na razgibanem dolenjskem odseku, kjer smo porabo pognali prek sedmih litrov.

Podvozje je nastavljeno bolj na trdo, obenem pa lepo pobira neravnine, tudi makadamske. Kadar mora na avtocesto, je smerno stabilen, pri največji hitrosti pa ga zmotijo turbulence pri prehitevanju tovornjakov.

Kabina je akustično dobro zatesnjena in tudi motor s tremi valji deluje komaj slišno v nižjem območju vrtljajev. Na primer takoj, kadar indikator predlaga prestavo višje.

Voznikov prostor
Oblikovalci so volanskemu obroču namenili polepšan spodnji krak in na obe prečki namestili vse, kar imajo večja vozila (upravljanje radia, telefona, tempomata in potovalnega računalnika). Kia je tudi krepko zmanjšala število zavrtljajev s 3,4 na 2,8, kar pomeni primerno neposredno upravljanje.

Klasična okrogla merilnika (hitrost, vrtljaji) z dvema manjšima (temperatura, gorivo) sta pregledna, koristne podatke (sedem različnih) posreduje vmesni zaslon. Poglavje zase v tem cenovnem razredu je serijski sedempalčni posebej stoječi zaslon na dotik za navigacijo, vožnjo vzvratno, radio, telefon, aplikacije Kia Connected in nastavitve.

Dolžni smo še dve pohvali: pod osrednjim zaslonom ni zmede s stikali, številčno so zmanjšana na minimum, ohranjeni pa so vrtljivi gumbi, po dva za radio in dva za klimo. Pa še o lučeh, ki so odlične. Tako kratke kot dolge dajejo dovolj močno in enakomerno svetlobo brez motečih lis.

V mestu, kjer je picanto doma, porabi pet litrov
Po dobrih tisoč testnih kilometrih in treh točenjih je picanto povprečno popil 6,1 litra goriva, porabo pa smo razdelili po posameznih režimih vožnje. Na večdesetkilometrski podeželski cesti je pri običajni umirjeni vožnji motor zadovoljen s povprečno porabo 3,8. Varčna vožnja po indikatorju zahteva takojšnje prestavljanje, še preden motor tipično trivaljno zahrope. Voznik motorja še dobro ne sliši, ko naj bi že pretikal v višjo prestavo, pri čemer vrtljaji ne dosežejo niti 1.750.

Na istem odseku kot pri varčni vožnji smo zapeljali picanta še pretirano športno, poraba pa je poskočila na 7,4. Meritev smo opravili tudi na obroču okoli Ljubljane in pri povprečni hitrosti 104 kilometre na uro porabili 5,3 litra goriva na sto kilometrov. Tam, kjer je dovoljena hitrost 130 (137 po števcu), znaša poraba picanta 6,0, čeprav bi pri 4.000 vrtljajih pričakovali več.

2.500 evrov za najboljšo stopnjo opremle ex luxury
Cena najbolje opremljenega picanta znaša 12.450 evrov, 2.500 več od vstopnega ex fun. Na seznamu najdražje serijske opreme so lita platišča, avtomatska klima namesto ročne, sedempalčni zaslon na dotik za navigacijo z brezplačno obnovljivo kartografijo Evrope, aplikacije TomTom KIa Connected, Bluetooth, kamera za vzvratno vožnjo, tempomat z omejevalnikom, boljši zaslon med merilniki, dva visokotonska zvočnika poleg štirih osnovnih …

Osnovni picanto ex fun, ki ostaja pod desetimi tisočaki, še zdaleč ni oskubljen, saj premore vso varnostno opremo, daljinsko zaklepanje, električni pomik sprednjih stekel, stikala za upravljanje radia na volanskem obroču, električno nastavljivi ogrevani ogledali, po višini nastavljiv voznikov sedež, avtoradio, potovalni računalnik, pomoč pri speljevanju navkreber …

Menimo, da je 2.500 evrov dražja oprema vredna razmisleka, saj navedeni dodatki pomembno spremenijo celotni videz, značaj in uporabnost vozila.

Preizkusite Kio in se prepričajte v Kia kakovost

Prijavite se na testno vožnjo

Za ogled originalnega članka, prosimo, kliknite TUKAJ